Tokrat je bil na vrsti Snežnik, grad s pravljičnim imenom. Je imel kaj skupnega z najvišjo nealpsko planoto v Sloveniji, je ležal pod vrhom Snežnik ves odet v sneg? Ali pa je ime dobil po svojem snežno belem obličju in beli grajski roži za katero sem že slišala. Nisem hotela spraševati spleta, hotela sem vprašati grad. Pot pod noge in cesto pod kolesa!
Tudi današnja tura se je začela tam, kjer se kranjska ravnica sreča z mistiko – na obrobju Ljubljanskega barja. Še preden sem sedla na motocikel sem na hitro izračunala - z Barja, skozi Preserje, čez Rakitno in navzdol do Cerknice ter naprej do gradu in nato nazaj. Skupaj 122 km, moja najdaljši izlet doslej.
Pot čez Rakitno me je peljala mimo razcepa za Krim, a sem ostala na glavni cesti, ki vodi vkreber, naprej proti jugu. Čeprav sem si rekla, da se ne bom ustvaljala vse do Rakitne, me je kmalu s poti zvabila čreda razposajenih konjičev. Čim sem razjahala, se je k meni zapodil najlpeši med njimi - črni vranec, s stransko prečko svetleče grive in velikim nameškom. Neverjetno, koliko časa so te plašljivi kopitarji nadomeščali manj muhaste alternative prevoza, brez njih bi stoletja hodili peš. No, njihovim očarljivim nasmehom in dobrodušni naravi navkljub, sem bila hvaležna, da se vračam na motocikel.
Moja naslednja postojanka je bila Rakitna, najvišje ležeče kraško polje v Sloveniji. Vas, kamor se v juliju hodi hladit celotna ljubljanska smetana. Še se spomnim, ko je ob jezeru stala koča in v njej trgovina, kjer si lahko za nekaj dinarjev kupil sladoledno lučko. Namesto nje danes stoji Hotel Rakitna, sodoben hotel z najboljšo domačo gibanico, kar sem jih kdaj jdela. In ja, bila sem že kdaj v Prekmurju. In ja, moja izjava ostaja.
Po Rakitni me je čakalo nekaj kilometrov gorske ceste skozi serpentine rakitniške planote. Ni lepšega kot povsem prazna okvinkasta cesta, prijeten gozdni hlad in čudovita paleta neskončnih odtenkov zelene. Zdaj razumem zakaj je ta pot od Ratiktno med motoristi tako priljubljena. In še nekaj je, kar morda klasičnim motoristom vendarle uide - zvok te ceste. Tudi skozi čelado sem lahko slišala le ptičje petje in zvok gum ob asvaltu. Kaj hočeš lepšega! Še prehitro sem bila znova v civilizaciji. Pred menoj se je razpla Cerknica in nato hitra cesta skozi vasi na poti do garjskega parka Snežnik.
Oh, bil je čudovit. Resnično bel. Morda od tu njegovo ime - grad bel kot sneg! Ne da bi parkirala, sem nekaj trenutkov zamaknjeno občudovala grajsko fasado, ki jo je v drugi polovici 19. stoletja temeljito prenovil knez Jurij iz družine Schönburg-Waldenburg. Na vratih me je pričakala dolgoletna oskrbnica in kustosinja gradu, gospa Majda in me - kar je bil prav poseben privilegij - z motorjem vred spustila v notranjost grajskega obzidja. Svojega konja sem pustila na grajskem mostu na paši, kjer se je zadovoljno priklopil na grajsko elektriko, z oskrbnico pa sva se odpravili skozi glavna grajska vrata.
Videla sem že veliko različnih gradov - zelo starih in mlajših, srednjevešnih, baročnih, velikih in malih, a vstop v grad je vedno enak – veš, da si pravkar vstopil v zgodbo. V stoletja zgodb grajskih družin in njihovih služabnikov, v zgodbe bogastva in opustošenja, tradicij in njihovih neizogibnih sprememb. Nekatere so srhljive, drugi pravljične, a vse tako žive, ker jih pred svetom branijo debeli grajski zidovi.
V tem smislu Snežnik ni bil prav nič drugačen. Njegova notranjost je zaradi dobro ohranjene pohištva in dekoracij namigovala, da naj le pazim kaj počnem, saj bodo njegovi lastniki zdaj, zdaj doma. Vse, od 130 let starega medveda, ki straži glavni hodnik, do pisanih pregrinjal in belih keramičnih nočnih posod ter namiznih umivalnikov, je ohranjalo močan občutek pravega gospodinjstva. Od vseh soban mi je bila seveda daleč najljubša majhna, a dobro založena knjižnica. Zlahka sem si predstavljala, kako zavita v ovčjo runo posedam ob kaminu in berem Slavo vojvodine Kranjske naravoslovca in zgodovinarja Janeza Vajkarda Valvasorja – eno najpomembnejših knjig, ki jih še danes najdeš v grajski knjižnici. Seveda bi jo takrat brala v nemščini. Zanimivo pa je, da so Schönburg-Waldenburgi večinoma razumeli slovensko, čeprav je niso govorili prav dobro. V knjžini zbirki je celo slovar slovenskih vsakdanjih fraz, da bi se gospoda lažje sporazumevala s služinčadjo in okoliškim prebivalstvom.
Grad je imel veliko lastnikov, pravi ga. Majda, prvi med njimi so bili Schnebergi. »Oh,« sem sem se muzala. »Torej ime gradu nima nikakršne zveze s snegom?« »No,« je rekla ga. Majda, »Schneberg se prevaja kot zasnežena gora, tako da ...« Tako da je prvi grajski gospod bil povezan s snegom, grad pa je dobil ime po njem.
Kakorkoli, na Snežniku sem našla še kopico zgodb, ki jih je vredno priti raziskat - o Egipčanski sobi, pa poročni dvorani in gardski roži, ki ob ljubečem skrbništvu uspeva še danes.
Čeprav nerada sem se končno poslovila od izredno prijazne in zgodb polne skrbnice in se odpravila proti Cerkniškemu jezeru. Kot prava turistka sem se odločila, da si najprej ogledam turistični center in izvem kaj novega o jezeru. Medtem ko je čakal, si je moj Qulbix znova napolnil (čeprav še zdaleč ni bil prazen).
Turistični center je pravzaprav svetel, mali interaktivni muzej, ki prikazuje čudesa Cerkniškega jezera. In je jezero je res čudovito – v vročih poletnih mesecih se skriva pod zemljo in se pojavi šele, ko se začne jesensko deževje. Z vodo se vrača tudi nadzemno življenje Krasa. Prav to izmuzljivo jezero je navdihnilo Valvasorja, da je spisal Slavo vojvodine Kranjske, buklo, ki mu je prinesla članstvo v Kraljevi družbi. Knjiga, ki jo hranijo tudi na gradu Snežnik, je bila prvič objavljena leta 1689 v 15 delih (štirih zvezkih) na 3.532 straneh. Ker je v tistih časih tisk take knjige stal celo bogastvo, je moral Valvasor prodati svoj grad, grad Bogenšperk, pa še rojstno hišo v Ljubljani, da bi knjiga sploh lahko izšla. Pa se danes pritožujemo, da so knjige drage!
Cerkniško jezero je presihajoče jezero v južnem delu Cerkniškega polja, kraškega območja in običajno ostane na kraški ravnini približno osem mesecev na leto. Ko se napolni, postane največje jezero v Sloveniji. Vendar je jezero samosvoje – nikoli ne veš vnaprej, kdaj se bo zares pojavilo, zato ga je težko ujeti v njegovi najveličastnejši različici. Je pomembno zavetišče za divje živali, predvsem kot gnezdišče za številne vrste ptic.
Bilo je že poszno in čakala me je pot domov. Jezero sem pustila zas seboj in se ustavila šele malo pod Rakitno, pri naravnem izviru na Ogrskem, imenovanem Sladka voda. Prikupen postanek, kjer se v gozdnem slogu lahko odžejaš z bistvo vodo naravnost izpod skal.
Watch the video
To je bilo za en dan vse. Moj zvesti sopotnik je imel še vedno dovolj moči, da me je pripeljal domov brez dodatnega polnjenja. Danes sva videla veliko - od sneženga gradu, do jezera, ki je navdahnilo eno najpomembnejših slovenskih zgodinskih del.
Do naslednje pustolovščine!
Rad bi se zahvalil ljudem, ki so omogočili to potovanje:
Kustosinja gradu Snežnik, ga. Majda Obreza Špeh
Tehnični oskrbnik gradu Snežnik, gospod Janez Špeh
Narodni muzej Slovenije
Turistični vodnik Centra za obiskovalce Cerkniško jezero, g. Miha Jernejčič
Lastnik lokala Debeli Bar Miha Mele
Vodja hotela Rakitna, ga. In g. Šimenko
