Dogodivščine Mrs. Electric Moto: Iz mesta zmajev v Orlovo gnezdo

Svojo prvo pot z električnim kolesom Q140MD Core sem zasnovala kot krožno turo, da bi preizkusila zmogljivosti novega stroja. Začela sem na Ljubljanskem barju, od koder me je pot najprej vodila v središče Ljubljane.

Dan sem začela v Podpeči, majhni vasi na robu Barja, ki je znana predvsem po svojem kamnolomu podpeškega marmorja in slikovitem jezeru, ki se imenuje - pretresljivo - Jezero. Baterija na mojem Qulbixuje bila polna, jaz pa pripravljena na začrtanih 122 kilometrov.

Kmalu sem se znašla v središču prestolnice. Ljubljana ima zjutraj poseben čar – zrak diši po svežem cvetju in prvi kavi.

Prečkala sem Kongresni trg, postala pred Prešernom na "Prešercu" in se sprehodila po Čopovi ulici. Seveda nisem mogla mimo Tromostovja, Plečnikove mojstrovine, ki povezuje sodobni del mesta s starim srednjeveškim jedrom nad reko Ljubljanico.

Ljubljana stoji na temeljih rimske Emone in to občutiš na vsakem koraku.

Na glavni mestni tržnici sem kupila šopek narcis in sveže jagode za na pot. Potem sem motor previdno vodila mimo Robbovega vodnjaka na Mestni trg in naprej na Stari trg, kjer ozke ulice in stare fasade ustvarjajo popolno kuliso za začetek moje dolge poti proti jugu.

Ker je mestno jedro zaprto za motorna vozila, sem večinoma šla peš, kjer pa sem se peljala, sem to počela s hitrostjo pešca, tako tiho, da me niti policist na Mestnem trgu ni vzel preveč resno.

Strme ulice, ki se pnejo proti Ljubljanskemu gradu, so bile za Qulbix kašelj. V starodavni klanec, ki vodi na vrh grajskega griča, je peljal z enako lahkoto kot čez barjanske ravnice - v trenutku sem bila na vrhu.

Qulbix sem parkirala ob vhodu na grad in se peš podala skozi vrata mogočne srednjeveške utrdbe.

Ljubljanski grad v pisnih virih prvič omenjajo v 12. stoletju, čeprav je hrib služil kot strateška točka že veliko prej. Danes grad ni več obrambna trdnjava, temveč kulturno središče mesta, ki s svojega stolpa ponuja razgled na celotno Ljubljansko kotlino in Alpe v ozadju.
Grad je bil nekoč tudi kaznilnica. Danes so kleti, kjer so včasih tičali zaporniki, spremenjene v razstavne prostore, grajsko dvorišče pa v prostor za koncerte in poletni kino pod zvezdami.

Povzpela sem se visoko, še višje, prav do vrha Razglednega stolpa, da bi si od blizu ogledala »Belo Ljubljano«. Čeprav sem bila na vrhu stolpa že mnogokrat, se mi še vedno zdi eden najlepših razgledov v tem delu Evrope. Z vrha stolpa se pod tabo razprostre mesto, ki je v svoji dolgi zgodovini zamenjalo že precej imen in vladarjev:

Emona, kot so ji rekli Rimljani in s svojimi legijami nanjo pustili prvi močan pečat sredi 1. stoletja pr. n. št..

Laibach ali Lubiana, ko je skozi stoletja bila pod vplivom Germanov in Italijanov, kar se še danes čuti v arhitekturnem duhu mesta.

Zanimivo je, kako bogato zgodovino ima lahko tako majhno mesto. Od rimskih legionarjev, Venetov, Ilirov in Keltov do slovanskih plemen. Ljubljana je preživela stoletja pod Habsburžani, bila del Kraljevine SHS, kasneje Jugoslavije, dokler leta 1991 končno ni postala prestolnica samostojne države, Republike Slovenije.

Ves ta zgodovinski prepih se začuti tam zgoraj, ko veter piha čez grajski stolp, ti pa opazuješ rdeče strehe starega jedra in se pripravljaš na pot v divjino, ki te čaka na obzorju.

Čas je bil, da sestopim.

Ko sem se spuščala s stolpa, sem pokukala še v grajske ječe. Tesni, mračni prostori so me hitro prepričali, da sem raje izbrala svež zrak. Nekaj globokih vdihov na klopi sredi grajskega drevoreda je bilo ravno to, kar sem potrebovala pred nadaljevanjem poti.

Ta mogočen drevored divjih kostanjev, ki povezuje Ljubljanski grad z vrhom Orlov vrh, ima svojo zgodbo. Leta 1905 ga je dal zasaditi takratni mestni vrtnar Vaclav Hejnic. Drevesa so preživela več kot stoletje mestne zgodovine in danes nudijo čudovito senco, ki te popolnoma odmakne od mestnega hrupa, čeprav je center le nekaj metrov nižje.

Po kratkem predahu pod krošnjami starih kostanjev sem bila pripravljena, da zamenjam grajsko arhitekturo za bolj divjo naravo.

Na poti iz mesta se nisem mogla upreti še zadnjemu postanku pri Zmajskem mostu. Štiri mogočne - če smo pošteni malce grozeče - podobe zmajev stražijo ta secesijski biser in so verjetno najbolj fotografirani prebivalci Ljubljane.

Po mestnem izročilu naj bi Ljubljano ustanovil grški junak Jazon in njegovi Argonavti. Na poti domov so v velikem močvirju (današnjem Barju) naleteli na strašno močvirsko pošast – zmaja. Jazon se je z njo spopadel in jo ubil. Danes ta isti zmaj, nekoč simbol strahu, krasi mestni grb in ta znameniti most kot simbol moči in modrosti.

Zmajski most, odprt leta 1901, je bil ob svojem nastanku ena prvih železobetonskih konstrukcij v Evropi. Takrat so ga imenovali Jubilejni most cesarja Franca Jožefa I., a so zmaji hitro »prevzeli« ime in ljudsko domišljijo.

Potem ko sem mistični zverini izkazala dolžno spoštovanje, je napočil čas za tisti pravi, sproščeni del dopoldneva – dolga kava na Hribarjevem nabrežju. Spomladansko sonce je že prijetno grelo in bilo je idealno za lovljenje vitaminov D ob reki Ljubljanici.

Status opreme: Čeprav bi tam lahko napolnila baterijo, se je moj Qulbix držal odlično; baterija je bila napol polna. Se pa tega ne bi dalo reči zame – bila sem pošteno lačna.

Ko sediš tam ob reki, v mestnem vrvežu, ki se ne zmeni zate, se zlahka spozabiš in obsediš dlje, kot si načrtoval, a ker se mi v resnici ni mudilo, sem si ta luksuz z veseljem privoščila.

Ponovno sem prečkala prostrano Ljubljansko barje, a se tokrat nisem ustavljala. Kmalu so se asfaltirane ceste umaknile makadamu, pot pa se je začela strmo vzpenjati proti vrhu Krima. Pozno popoldansko sonce in popolnoma prazne poti so mi dajale vedeti, da sem v mestu ostala dlje, kot sem načrtovala. Če nisem želela, da me ujame noč sredi gozda, je bil čas za malce hitrejši tempo. Pogled na zaslon kolesa me je pomiril. Baterija je bila še vedno dovolj polna (kazala je približno 71V), kar je pomenilo, da ima moja električna zverina še dovolj "diha" za vse klance, ki so bili pred mano.

Ko sredi gozda skreneš s poti na brezpotje, se naenkrat Krim zdi zelo daleč od ljubljanskih ulic. Tišina med bukvami je postala globlja, sence pa daljše in vedela sem, da se moram podvizati. Iskanje prave poti čez drn in strn je izkazal kot pravi pravcati pustolovski preizkus in bila sem hvaležna za robustnost Qulbixa.

Po vseh gozdnih stranpoteh in iskanju prave smeri, sem se končno spet znašla na pravi poti. Kmalu sem dosegla vrh Krima, te mogočne, 1.107 metrov visoke vzpetine, ki kot nekakšen naravni branik stoji na južnem robu Ljubljanskega barja.

Razgled z vrha je bil vreden vsakega napačnega zavoja, Krim pa skriva tudi zanimivo preteklost.
V 70. letih prejšnjega stoletja je vrh zaprla Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Zgradili so radijsko središče, ki je bilo zaradi strateške lege strogo varovano in nedostopno za javnost. Šele od leta 1991 naprej je vrh spet dostopen obiskovalcem, kar kolesarji in pohodniki s pridom izkoriščamo.

Na vrhu stoji Dom na Krimu, majhna planinska koča, ki je bila v tistem trenutku zame pravi blagoslov. Čeprav sem imela s sabo jagode z ljubljanske tržnice, se topli pijači in zavetju koče nisem mogla upreti. Kakšno nasprotje - dopoldanski vrvež mestnih ulic in zdaj hladen mir nad krimskimi gozdovi.

Utrujena, a zadovoljna sem se končno usedla ob svoje kolo in si privoščila skodelico vročega čaja. Razgled z vrha Krima je bil v tisti večerni svetlobi naravnost veličasten. Ko opazuješ svet pod seboj, pozabiš na vse napačne zavoje. Kakšen dan ...

Ko se je mrak začel nezadržno spuščati nad gozdove, sva se s Qulbixom podala na dolgo pot navzdol. To je bil čas za pametno vožnjo. Namesto klasičnega zaviranja sem se zanašala na regenerativno zavoro (regen brake). Cilj sem dosegla po planu.

Nekaj statistike: porabila sem 2121 Wh energije od skupnih 2160 Wh začetne kapacitete. Če k temu prištejem še tistih 7,5 % prihranka z uporabo regenerativno zavore, sem baterijo izkoristila skoraj do zadnjega vata.

Bila sem na koncu z močmi, moj Qulbix pa tudi. Čas je bil za zaslužen počitek in "hranjenje" – oba sva potrebovala polne baterije za nove podvige.